adúlten (lat. adultus dorasel, odrasel): a) dorasel osebek; b) zadnji razvojni stadij organizmov s preobrazbo (z metamorfozo)

alohtón (nlat. iz gr. állos drug, drugačen + gr. Khthón zemlja): drugoten, tuj, priseljen, tujeroden, nesamonikli, neavtohton

alpínski (nlat. iz lat. alpis gora): a) alpinističen; b) živeč nad zgornjo gozdno mejo (nad 2000 m)

ambrózija (gr. a ne- + brotos človek, smrtnik; nesmrten; gr. ambrosía iz ambrósios ali ambrotos nesmrten): »pijača olimpijskih bogov«, v stgr. mit. jed bogov, ki daje nesmrtnost in večno mladost

anténa (gr. antenna prečni drog na jamboru): a) čutilna struktura v obliki odrastkov na glavi nekaterih nevretenčarjev; b) parna, večinoma členkasta in večinoma gibljiva okončina z mnogimi čutnicami na glavi členonožcev, ↔ tipalka, tipalnica

areál (lat. area prostor, igrišče): življenjsko območje določenih vrst živih bitij ali drugih biosistematskih enot, ↔ taksonomskih enot, ↔ taksonov

arhenotokia (arrhenotoky): iz neoplojenih jajčec nastanejo samci, iz oplojenih samice. Pojavlja se pri dvostarševskih vrstah

avtohtón (gr. autos sam, svoj + gr. khthón zemlja): prvotni prebivalec, domačin, domač, samonikel, izviren

beljáva: zunanji, navadno svetlejši in iz še delujočih (prevodnih) celic zgrajen les na obodu debla pod skorjo

bíodiverzitéta (angl. biodiversity iz gr. bíos življenje + lat. diversus nasproten, raznolik, pester): raznovrstnost življenja v vseh njegovih oblikah, ravneh in kombinacijah, ↔ biotska raznovrstnost

Coleóptera (lat. coleoptera iz gr. koleón tul, skorja, oklep + gr. pteron krilo): skupina žuželk, pri katerih čvrste pokrovke (elitra) navadno prekrivajo kožnati drugi par kril, ↔ hrošči

črnjava: temnejši, navadno iz odmrlih celic zgrajen les v notranjosti debla, obarvana jedrovina, → jedrovina

dekompozícija (nlat. de(s)– iz lat., v sestavljenkah: nasprotnost, upadanje + lat. compositio sestava): a) razstavljanje, razčlenitev; razpadanje; b) proces razkrojevanja organskih ostankov, ki ga opravljajo edafski organizmi v tleh kopenskih in na dnu vodnih ekosistemov

dendrobiónt (iz gr. déndron drevo +  iz gr. bión, bióntos, ki biva): organizem, ki živi na drevesu ali v njem

deuterotokia (deuterotoky): potomstvo neoplojenih samic so tako samci kot samice. Samci so biološko in ekološko nefunkcionalni. Diploidnost samic nastane v potomstvu samic kot rezultat različnih citogenetskih mehanizmov. Pojavlja se pri enostarševskih vrstah.

diverzitéta (iz lat divêrza razno, raznoterost): raznoterost, raznolikost, pestrost

dodatno ali regeneracijsko hranjenje: samice nekaterih žuželk po odlaganju določenega števila jajčec – čista generacija – prekinejo z ovipozicijo in se začnejo intenzivno hraniti; hranjenje omogoči dozorevanje preostalih jajčec, po dodatnem hranjenju samice nadaljujejo z odlaganjem jajčec in zasnujejo sestrsko generacijo

dopolnilno ali zrelostno hranjenje: hranjenje, ki je potrebno za spolno dozoritev osebka (npr. pri nekaterih vrstah žuželk)

dorzálen (nlat. dorsalis iz lat. dorsum hrbet): pri živalih hrbten, ki je bližje hrbtu

ekologíja (nlat. eco-, oeco- iz gr. oíkos dom, bivališče itn. + lógos beseda, govor, razum, nauk, veda itn.): veja biologije, ki proučuje odnose med organizmi, odnose med organizmi in neživim okoljem ter pojasnjuje, kako ti odnosi vplivajo na njihovo razširjenost in številčnost

ektotêrmna živál (gr. ektós zunaj, zunanji, izven + thérme toplota, vročina): vrsta živali, katerih telesna temperatura se izravnava s temperaturo okolja (vsi nevretenčarji, ribe, dvoživke in plazilci), ↔ mrzlokrvna žival, poikilotermna žival

ekzúvij (lat. exuvium prazna ovojnica): zunanja plast intgumenta ali del zunanjega ogrodja, ki ostane po levitvi, npr. roževinasta plast kože plazilcev ali kutikula členonožcev, ↔ lev

elítra (gr. edn.: elýtron, množ.: elýtra ovoj, pokrov, platnica itd.): a) luskasti izrastek na parapodijih mnogoščetincev; b) otrdelo sprednje krilo nekaterih žuželk (npr. hroščev), ↔ pokrovka

émbrij (nlat. embryo iz gr. émbryon nerojen plod iz brýein kaliti): a) zgodnji razvojni stadij večceličnega organizma; b) človeški organizem do konca osmega tedna razvoja ↔ zarodek

embrionálen (nlat. embryonalis): zarodkov, ki se nanaša na zarodek

embrionálen razvòj: obdobje od oploditve do rojstva

entomologíja (gr. éntomos urezan, zarezan; ali gr. éntomon žuželka + lógos beseda, govor, razum, nauk, veda itn.): žužkoslovje; veja zoologije, ki se ukvarja s proučevanjem žuželk, tj. njihovim ustrojem, načinom življenja in razmnoževanja ter njihovim odnosom do žive in nežive narave

fakultatȋven/-vna (prid.): neobvezen (20. stol.)

fávna (lat. Fauna Favna, rimska boginja plodnosti, boginja gozdov, zaščitnica živih bitij): a) živalstvo kakega območja ali obdobja; b) opis ali seznam vseh živalskih vrst določenega območja

fekunditéta (iz nlat. fecunditas, fecunditatis iz lat. fecundare oploditi): a) plodnost, zmožnost organizma za uspešno razmnoževanje; b) potencialna plodnost predstavlja realizirano potomstvo v idealnih razmerah okolja

feromón (gr. pherein nositi, prenašati + (hor)mon nlat. Hormonum iz gr. hormôn – deležnik glag. Hormân poganjati, spraviti v gibanje, spodbujati, vzbuditi): snov, ki jo v izredno majhnih količinah v zunanje okolje izločajo živali in s tem povzročajo značilne vedenjske odgovore pri osebkih iste vrste (npr. socialni feromon, spolni feromon idr.)

fertilitéta (nlat. fertilitas iz lat. fertilis fertilen): a) fertiliteta, sposobnost organizma za uspešno razmnoževanje; b) realna plodnost, ki se realizira v naravnem okolju

filofág (nlat. phyllo- iz gr. phýllon list + iz gr. phageîn jesti, požirati): žival, ki se hrani z rastlinskimi listi

fitofág (nlat. phyto- iz gr. phytón rastlina + iz gr. phageîn jesti, požirati): žival, ki se hrani z rastlinami

flóem (nlat. phloeam sitaste cevi rastlin iz gr. phlóos skorja ličje, lubje): glavno prevajalno tkivo raztopljenih, v listih nastalih org. snovi (ogljikovih hidratov, asimilatov) rastlin proti mestu porabe; zgrajen iz podolgovatih sitastih celic (sitk) s sitasto preluknjanimi prečnimi stenami in spremljevalk; lahko nastane iz prokambija (primarni floem) ali iz kambija (sekundarni floem)

floemofág (nlat. phloeam sitaste cevi rastlin iz gr. phlóos skorja ličje, lubje + iz gr. phageîn jesti, požirati): žival, ki se hrani s skorjo (lubjem, ličjem) rastlin

gostítelj: organizem, ki je za zajedavca življenjsko okolje in vir hrane

gradácija (lat. gradatio iz gradus stopnja): postopnost, stopnjevanje, → kalamiteta

habitát (angl. iz lat. habitare bivati, prebivati): konkreten prostor, kjer živi organizem (npr. deblo, duplo ali panj, notranjost drugega organizma ipd.), ↔ bivališče

hábitus (nlat. iz lat. habitus zunanjost; drža; telesno in duševno stanje; obleka): a) (zunanji) videz, zunanjost (človeka, živali, rastline, kristala itn.); telesni ustroj; tudi konstitucija

haploidnost: je lastnost celic in organizmov, katerih genski zapis sestavlja enojni komplet kromosomov (enojno garnituro avtosomov in en spolni kromosom)

haplodiploidnost: iz neoplojenih jajčec se razvijajo haploidni samci, iz oplojenih pa diploidne samice

herbifagi: se hranijo na koreninah, na svežih ali suhih mesnatih rastlinskih tkivih, vključujoč stebla zelnatih rastlin, na listnih pecljih, na kaktusih, na steblih trav, v viviparnih poganjkih mangrov

herbivór (lat. herba zelišče + lat. vorare žreti): žival, ki se hrani z rastlinsko hrano, ↔ rastlinojed, rastlinojedec

hitín (fr. chitine iz gr. khitón hiton, obleka, pri starih Grkih dolga prepasana halja brez rokavov, oklepni suknjič itn.): polisaharid, polimer N–acetilglukozamina, sestavlja ogrodje nekaterih organizmov

ibidem: ravno tam

idem: isto

imágo (lat. imago podoba, predstava): odrasel, popolnoma razvit osebek (adulten osebek), ustaljen izraz za žuželke

invertebráta (nlat. iz lat. in- nikalna predpona ne- + lat. vertebrata vretenčarji): nevretenčarji

jedrovína: notranje plasti lesa v rastočem drevesu, kjer so celice odmrle, rezervne snovi, kot je npr. škrob, so se spremenile v jedrovinske snovi; j. je lahko neobarvana (npr. pri smreki, jelki itd.) ali obarvana (npr. pri črnem orehu, dobu, rdečem boru itd.), obarvana j. je črnjava

juvenílen (nlat. juvenilis iz lat. iuvenilis mladosten): a) mladosten; otročji; b) telesno in spolno nedozorel

kámbij (nlat. cambium menjava iz lat. cambire menjati): a) delitve sposobno tvorno tkivo pri živalih (blastem); b) delitve sposobno tvorno tkivo pri rastlinah (meristem), to so celice s tankimi stenami in veliko citoplazme, iz katerih se razvijejo vsa druga tkiva, večinoma so na rastnem vršičku (primarno tvorno tkivo, ki omogoča rast v dolžino in primarno debelitev) ali nastane pozneje na novo iz že specializiranih celičnih skupin (sekundarno tvorno tkivo), ki omogoča sekundarno debelitev, s tangencialnimi delitvami stebla in korenine nastaja navznoter in navzven novo tkivo: tkivo se v območju žil diferencira navznoter v les (sekundarni ksilem), navzven pa v ličje (sekundarni floem)

koleopterologíja (lat. coleoptera iz gr. koleón tul, skorja, oklep + lógos beseda, govor, razum, nauk, veda itn.): nauk o hroščih

kolinski: živeč na gričevju (1–600 m)

koničnik (obronek eliter): poševnina na koncu eliter, stranski levi in desni robni del koničnika lahko ima zobčke (bodice)  

ksilém (iz gr. ksýlon les): prevajalno in oporno tkivo; prevaja vodo, ki jo sprejemajo korenine iz tal, in v njej raztopljene rudninske snovi po trahejah in traheidah navzgor

ksilofág (iz gr. ksýlon les + iz gr. phageîn jesti, požirati): žival, ki se hrani z lesom

ksilomicetofág (iz gr. ksýlon les + iz gr. mýkes goba + iz gr. phageîn jesti, požirati): žival, ki se hrani z lesom, ki je prerasel s hifami gliv

lárva (lat. larva krinka, maska itn.): mladostni, zgodnji razvojni stadij mnogih živali, ki še ni spolno zrel, vendar se hrani samostojno, označujemo jih po zaporedju pojavljanja (L1., L2. itn.), ↔ ličinka

laterálen (lat. lateralis iz latus, lateris bok, stran): a) bočen, stranski, ki je odmaknjen od medialne ravnine

lažni zvezdasti rovni sistem: kompletno pomanjkanje jajčnih rovov, nepravi (»lažni«) zvezdasti rovni sistem – odsotnost materinskih rovov

»Complete absence of egg galleries, and hence, the name false stellate« ‒ samice odlagajo jajčeca v notranje zidove okroglaste ploskovne izjedine ali kotilnice, ki je hkrati svatbena kamrica. V njej L1 (jajčne larve) dolbejo kratke rove v različnih smereh in povečujejo izjedino. Starejše larve delajo večinoma 1‒4 cm (do 6 cm) dolge larvalne rove, ki so različno orientirane (npr. vzdolžno).

levítev: občasno odstranjevanje roževinaste plasti kože (pri nekaterih plazilcih) ali zunanjehitinske plasti (pri členonožcih) zaradi oviranja rasti ali obnove

lèv → ekzuvij

ličínka → larva

ličje: sekundarni floem, živi del skorje, delimo ga v prevodnega in neprevodnega (skladiščnega); sega od kambija do najmlajšega (tj. najglobljega) periderma oz. felogena

lignikolen (lat. lignum les): živeč na lesu

lubje: mrtva skorja, mrtvo tkivo zunaj najmlajšega felogena

L1 (jajčne larve)

mikangij: posebna ektodermalna vdolbinica pod vratnim ščitom podlubnikov, v katerih so trosi gliv

mikofagne vrste: hranijo se z glivami (te pa ne »gojijo« v svojih rovih), predvsem s trosišči zaprtotrosnic v suhih vejah ali skorji

mielofagne vrste: razvijajo se v strženih vejic in drugih tanjših steblih ali v pecljih odpadlih listov

montanski (lat. mons, montis gora): gorski (900–1500 m)

paleárktičen (iz gr. palaiós star, starodaven + arktikós severen) v zvezi: palearktične vrste, ki naseljujejo palearktik (Evropo, severno Afriko, zahodno Azijo, Sibirijo, sever Kitajske in Japonsko)

poikilotérmna živál (iz gr. poikílos mnogoter, različen + thérme toplota, vročina): »okoljetopla« žival, pri kateri se telesna temperatura prilagaja temperaturi okolja, ↔ mrzlokrvna žival, ektotermna žival

pokróvka ↔ elitra

poligamíja (gr. poly- iz polýs mnog + gr. gámos zakon): a) zakonska zveza ene osebe z več osebami drugega spola; b) osebek, ki živi z več partnerji

pronótum (gr. pró spredaj + nlat. notum iz gr. nôtos hrbet): predprsni hrbtni ščit pri žuželkah, ↔ vratni ščit, skutum

protóraks (gr. pró spredaj + nlat. thorax iz gr. thóraks prsni koš): prvi, anteriorni segment oprsja členonožcev, ↔ predprsje

prôsta búba → pupa libera

pseudoarrhenotokija: psevdoarhenotokija ali eliminacija očetovskega genoma je pojav, pri katerem se samci razvijejo iz oplojenih jajčec, vendar je očetov genom heterokromatiniziran ali izgubljen v somatskih celicah in se ne prenese na njihove potomce, → arhenotokia

púpa (lat. pupa punčka, deklica): a) punčka, lutka; b) predzadnji razvojni stadij žuželk s popolno preobrazbo, v katerem se razgradijo organi ličinke in nastajajo organi odraslega osebka, žuželka je obdana s čvrsto hitinsko ovojnico, se ne hrani in miruje, pojavlja se pri hroščih, metuljih, muhah, kožekrilcih, ↔ buba

púpa líbera (lat. pupa punčka + ital. iz lat. liber prost, svoboden, samostojen): buba, pri kateri se okončine, kot so krila, noge in tipalke (če so razviti), prilegajo trupu, vendar so proste, pojavlja se pri večini hroščev in kožekrilcih, ↔ prosta buba

saproksíl (nlat. iz gr. saprós gnil + gr. ksýlon les): organizem/vrsta, ki je v določenih fazah svojega razvojnega cikla vezana na mrtev ali odmirajoč les, odmirajoče ali odmrlo drevje (stoječe ali ležeče), na lesne glive ali na prisotnost drugih saproksilov

sénsu láto (lat. sensus misel, pomen + latus širok): v širšem pomenu besede (okr.: s. l.)

sénsu strícto (lat. sensus misel, pomen + lat. strictus iz stringere dotakniti se, stisniti): v ožjem pomenu besede, dobesedno vzeto (okr.: s. s.)

sklerít (gr. skleros trd): posamezen trden del hitinjače členonožcev (kalcificirana in/ali močno hitinizirana ploščica segmenta), najpomembnejši skleriti so tergit, sternit, plevrit

skorja: netehnični izraz za vsa tkiva zunaj vaskularnega kambija ali ksilema; v starejših drevesih je sestavljen iz mrtve (zunanje) skorje ali lubja in žive (notranje) skorje ali ličja

spermofagne vrste: se razvijajo v semenih in plodovih

steno- (nlat. steno- iz gr. stenós tesen): v zloženkah: skrčeno, zoženo; ozkost

stenofág (nlat. steno- iz gr. stenós tesen, + iz gr. phageîn jesti, požirati): vrsta, ki se hrani samo z določeno vrsto hrane

sternít (gr. sternon prsi): trebušni hitiniziran sklerit posameznega segmenta pri nekaterih členonožcih, ↔ trebušna ploščica

taksón (nlat. taxon iz angl. taxon iz tax(onomy) + -on iz gr. táksis ureditev, postavitev): imenovana, opredeljena skupina organizmov v klasifikaciji živih bitij; biosistematska enota (kategorija), npr. vrsta, rod, družina, red itn. ↔ taksonomska enota

tárzus (nlat. tars(o)  ‒ iz gr. tarsós tarzus, v zloženkah: nart): a) končni členek ali členki noge členonožcev, ↔ stopalce; b) podgleženj kopenskih vretenčarjev

termofílen (nlat. thermo- iz gr. thermós topel, gr. thérme toplota, vročina + nlat. phil(o) ‒ iz gr. phílos ljubitelj, philía ljubezen, phileín ljubiti, + -(o-)): ki ljubi toploto, ↔ toploljuben

tipska vrsta: vrsta, ki se izbere za značilno predstavnico rodu ali podrodu

trófičen (fr. trophique iz gr. trophé hrana, živež): ki se nanaša na prehrano, oskrbo s hrano

ventrálen (nlat. ventralis iz venter trebuh; trebušen): pri živalih spodnji, ki je na trebušni strani