3.1. Izvor gradiva

Pri pripravi gradiva smo za obdobje med letoma 1858 in 2023 zbrali podatke iz entomoloških zbirk in literature. Največ gradiva obsegajo večinoma neobjavljeni podatki avtorjev s  terenskega vzorčenja hroščev.

3.1.1. Entomološke zbirke

Pregledali smo 10 inštitutskih entomoloških zbirk, ki jih danes hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije – PMS, https://www.pms-lj.si/; v Biološkem Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU, na Raziskovalni postaji Barje; na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete in tri zasebne entomološke zbirke.

Večji del gradiva je deponiran v petih zbirkah Prirodoslovneg muzeja Slovenije. (1) Pregledana je bila zbirka Josefa Stussinerja (cJSs), Stussinerjeva entomološka zbirka. Primerki so večinoma iz Slovenije in Grčije. Nastajala je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Njen avtor je Josip Stussiner (1850-1917). Obsega 167 entomoloških škatel, okoli 40.844 primerkov, od tega 6.500 vrst hroščev (Coleoptera). Hrošči v zbirki so determinirani in sistematično urejeni. (2) Zgodovinska zbirka Josefa Staudacherja (1876–1945), Staudacherjeva entomološka zbirka (cJSD). Nastala je med obema vojnama na območju Slovenije (nekdanje Dravske banovine) in Dalmacije. Zbirka je sistematično urejena, hrošči so določeni. Obsega 40 entomoloških škatel (4.346 primerkov) metuljev (Lepidoptera) in 139 entomoloških škatel (okoli 100.000 primerkov) hroščev (Coleoptera). (3) Največ gradiva vsebuje Osrednja slovenska zbirka hroščev (Coleoptera), katere avtor je Savo Brelih (1927‒2012) (cCCS) (slika 3).

V zbirko so vključene zbirke Antona Karla Vincenca Bianchija (1858‒1933) (cABi), dr. Evgena Jaegra (1892‒1959) (cEJe), Josefa Peyerja (??‒1940/45?) (cJPe) in Sava Breliha (1927‒2012) (cSBr). Zbirka obsega 72.313 primerkov v 623 entomoloških škatlah. (4) Gspanova zbirka hroščev (Coleoptera) (cAGs) je nastala v prvi polovici 20. stoletja na območju Slovenije, Balkanskega polotoka in palearktika. Njen avtor je Alfonz Gspan (1878‒1963). Zbirka obsega 293 entomoloških škatel in okoli 64.537 primerkov. Zbirka je dobro urejena in obdelana. Je največja zbirka hroščev iz tega obdobja v Sloveniji. (5) Furlanova entomološka zbirka (Vincenc Furlan, 1934‒2012) obsega 151 entomoloških škatel, ki vsebujejo stenice (Hemiptera), hrošče (Coleoptera) in metulje (Lepidoptera).

Pregledali smo tudi zbirke dr. Boža Drovenika (cBDr), Zbirka hroščev (Coleoptera) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU je nastajala od leta 1920 do 2020, leta 2017 jo je PMS prevzel od ZRC SAZU, shranjena je v Biološkem Inštitutu Jovana Hadžija, ZRC SAZU, Raziskovalna postaja Barje). Zbirka obsega 363 entomoloških škatel hroščev in 35 entomoloških škatel metuljev.

Pregledana je bila tudi vsebina zbirke podlubnikov (ena entomološka škatla), ki jo je prof. Janez Titovšek iz BFG daroval Gozdarski fakulteti v Sarajevu (cŠFS).

Številni primerki hroščev se nahajajo tudi v zasebnih zbirkah. Za prispevek so bili pregledani, potrjeni ali ponovno določeni materiali iz zbirk Andreja Kaple (cAKa), Alje Pirnat (cAPi) in Vladimirja Kodriča (cVKo). Tudi te zbirke so pomemben vir podatkov za obravnavani poddružini.

3.1.2. Literaturni podatki

Iz 19. in začetka 20. stoletja so prva dela, ki vključujejo tudi podatke o prisotnosti podlubnikov in strženarjev na ozemlju današnje Slovenije so dela treh avtorjev: Moritza Siegla (1866), Karla Brancsika (1871) in Gilberta Fuchsa (1905).

Siegel (1866) v delu Versuch einer Käfer-Fauna Krains, navaja podlubnike, ki so našteti v spodnjem seznamu. Na prvem mestu so napisana imena po Sieglu, na drugem pa zdaj veljavna imena.

Brancsik (1871) v delu Die Käfer der Steiermark navaja podatke tako za avstrijski kot za slovenski del Štajerske. Pri nekaterih, zlasti pogostnejših vrstah podlubnikov, ne navaja točnih najdišč niti imen najditeljev. Teh v našem seznamu ne navajamo, saj ni gotovo, da so bila najdišča na ozemlju današnje Slovenije. Povzemamo pa podatke, pri katerih je naveden najditelj (J. N. Spitzy), ki je zbiral material v širši okolici Lenarta v Slovenskih goricah, in seveda tiste, pri katerih je navedeno točno najdišče. Najdišče, kjer iz Brancsikovega besedila ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali gre za Severno Štajersko (Avstrija) ali za Lenart v Slovenskih goricah, smo označili z vprašajem (?). S slovenskega dela Štajerske je Brancsik dobival gradivo od že omenjenega Spitzyja in od univ. prof. dr. Leitgeba iz Celja. V seznamu so na prvem mestu napisana imena po Brancsiku, na drugem pa zdaj veljavna znanstvena imena, za njimi pa najdišča in opombe, kot jih navaja avtor.

Fuchs (1905) v delu Die Borkenkäfer Kärntens und der angrenzenden Gebirge navaja za Koroško in sosednja pogorja prisotnost 70 vrst podlubnikov in ene vrste strženarja. Pri naštetih vrstah velikokrat manjkajo podrobnejši podatki o najdiščih, prav tako niso navedeni datumi najdb. Le za tri vrste podlubnikov sta navedeni lokaciji, ki sta nedvomno na območju današnje Slovenije.

V gradivo so vključeni le zgoraj navedeni podatki. Za vse druge vrste, ki jih avtor v svojem delu navaja, pa ne moremo z gotovostjo trditi, da so njihova najdišča na območju slovenskega dela Koroške. Za vrsto Ips amitinus Eich. = Ips amitinus (Eichhoff, 1872) npr. navaja, da je prisotna »na smreki, boru, redkeje na macesnu, tako južno kot severno od reke Drave«. Za 30 vrst podlubnikov in vrsto Platypus cylindrus Fabr. = Platypus cylindrus (Fabricius, 1792) so kot najdišče navedene Karavanke, za nadaljnjih 15 vrst pa Fuchs navaja, da so prisotne »po celi deželi«. Theodor Prossen v članku iz leta 1913 I. Nachtrag zum Verzeichnisse der bisher in Kärnten beobachtete Käfer v poglavju Ipidae za Koroško navaja 48 vrst podlubnikov, vendar se pri tem večinoma omejuje na citiranje Gilberta Fuchsa in ne navaja dodatnih lokacij iz današnje Slovenije.

Napisanih je bilo tudi nekaj strokovnih člankov, ki so opozarjali zlasti na ekonomski pomen podlubnikov.  Cesarsko kraljevi (c. kr.) gozdni nadzornik Ivan Salzer je leta 1876 objavil prispevek Kratek popis smrekovega lubadarja s poudarkom njegovega pokončavanja (Učiteljska knjižnica ljudske šole v Starem trgu pri Ložu) (Salzer 1876). Sledijo prispevki profesorjev z BF, Oddelka za gozdarstvo: Šlander (1948, 1951, 1953, 1958), Titovšek (1969, 1973, 1974, 1977, 1983, 1988, 1994).

Rezultate raziskovalnega dela o podlubnikih v Sloveniji so objavili: Babuder in Pohleven 1993, 1995; Babuder s sod. 1996; Benkovič 1951; De Groot 2018; Demšar in Jurc 2007; Geister 2004; Hauptman 2018, 2019a, 2019b, 2020, 2022a, 2022b, 2022c; Hauptman s sod. 2018, 2019, 2019a, 2019b; Hočevar in Jurc 1982; Jug 1967; Jerina s sod. 2008; Jurc 1993,1996, 2000, 2000a, 2001, 2001a, 2001b, 2002,  2002a, 2002b, 2004a, 2004b, 2006a, 2006b, 2006c, 2006d, 2006e, 2006f, 2007, 2008, 2008a, 2010, 2012, 2013, 2016, 2019, 2020, 2021a, 2021b, Jurc 2021c; Jurc in Bojović 2004c; Jurc in Brelih 2001; Jurc in Miljašević 2006g; Jurc in Nève Repe 2009; Jurc in Reščič, 2013; Jurc in Škulj 2018; Jurc s sod. 2003, 2006, 2009a, 2010, 2010a, 2011, 2012, 2016, 2017, 2021, 2022; Jurc D. 1988; Jurc D. s sod. 2003, 2004, 2005; Kavčič 2017; Kavčič s sod. 2017, 2023; Kovačević 1953; Meterc s sod. 2010; Nève Repe s sod. 2013, 2015, 2018; Ogris in Jurc 2010; Ogris s sod. 2019, 2020; Pavlin 1991a, 1991b, 1991c, 1992a, 1993, 1993a, 1993b, 1993c, 1993d, 1993e, 1993f, 1994, 1994a, 1994c, 1994d, 1995a, 1995b, 1996, 1997, 2001, 2003, 2004, 2005, 2008, 2010a, 2011a, 2012, 2013a, 2013b, 2014a, 2014b, 2014c, 2015a, 2015b, 2016a, 2016b, 2016c, 2016e, 2017a, 2017b, 2017c, 2017d, 2018, 2018a, 2018, 2018c, 2018d, 2018e, 2019a, 2019b, 2019c, 2019d, 2019e, 2020a, 2020b, 2020c, 2020d, 2020e, 2021a, 2021b, 2022a, 2022b, 2023a, 2023b; Pavlin s sod. 1994b, 2010b, 2011b, 2012; Pavlin in Trdan 2007; Perko, 1969; Podlesnik in  Jurc 2012, 2018; Podlesnik s sod. 2014; Rener 2002; Rener in Jurc 2001; Ropret s sod. 2007; Smolnikar s sod. 2019; Stauffer s sod. 2001; Urleb 1957; Vrezec s sod. 2012.

Rezultati dela na podlubnikih so objavljeni tudi v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah: Bjelić 2014; Brudar 2020; Demšar 2006; Groznik 2019; Habjan 2009; Jagodic 1997; Jene 2005; Kalič 2006; Komjanc 2005; Koželj 2010; Krašna 1998; Kresevič 2005; Križnar 2012; Lesar 2004; Lukman 2010; Pajek 2019; Perko 2001; Nève Repe 2014; Petelin 2017; Podlesnik 2016; Rener 2000; Ribič 2007; Ropret 2006; Rus 2007; Rutar 2014; Sever 2012; Škulj [Jurc], 1988; Šimon 2011; Vrhovnik 2008; Vučko 2016; Župnek 2020.

Pri upravljanju s podlubniki so v svetu in pri nas začeli uporabljati sintetične populacijske (agregacijske) feromone. Objave s tega področja so v tujini prispevali Bakke 1970, 1975; Bakke in Hugges 1974; Bakke s sod. 1977; Bauer in Vité 1975; Blight s sod. 1977; Francke  1973; Francke in Heemann 1974; Francke s sod. 1974, 1977;  Gerken 1978; Gerken s sod. 1978; Grüne 1979; Harring in Candace 1978; Harring s sod. 1975; Harrtig s sod. 1975; Lanier s sod. 1977; Leuze 1977; Peacock s sod. 1975; Pearce s sod. 1975; Stoakley s sod. 1978; Vité 1978. Od slovenskih avtorjev so prispevke o feromonih podlubnikov objavili Titovšek 1988; Pavlin 1991b, 1992a, 1997, 2001; Jurc s sod. 2012, 2017. V zadnjih letih so potekale raziskave razširjenosti škodljivih organizmov (MKGP, UVHVVR), ki so se izvajale z lovom podlubnikov v različne tipe pasti (črna križna past Econex, črna križna past Witasek, talna past, črna ploščata režasta past Theysohn®) z uporabo različnih atraktantov (etanol, vejice iglavcev, Galloprotect Pack®, Linoprax®, Pheroprax®, Chalcoprax®, α-pinen, Chalcowit®, PC-Ecolure®, Curviwit®) (Jurc s sod. 2016, Pavlin s sod. 2016c, Hauptman s sod. 2018, Kavčič 2018).

Pregledali smo starejše kataloge in taksonomske ključe, kot so Siegel 1866, Barncsik 1871, Grüne 1979, Freude s sod. 1981, Titovšek 1988, Pfeffer in Knížek 1993, Lucht 1994; Pfeffer 1995, ter taksonomijo zajetih podlubnikov in strženarjev uskladili z veljavnim katalogom (Löbl in Smetana 2011).

3.1.3. Baza podatkov FloVegSi

Iz podatkovne zbirke FloVegSi (Favna, flora in vegetacija Slovenije, BIJH ZRC SAZU https://bijh.zrc-sazu.si/sl/zbirka/podatkovna-zbirka-flovegsi-favna-flora-in-vegetacija-slovenije-bijh-zrc-sazu) smo  povzeli podatke za 10 vrst podlubnikov, ki so bili rezultat favnističnega popisa.

3.1.4. Vzorčenje hroščev na terenu

Več kot polovica zbranih podatkov je rezultat terenskega dela avtorjev. Uporabljeni sta bili dve metodi dela:

1. iskanje osebkov na gostiteljskih rastlinah, drugem lesnatem materialu ali v tleh;
2. lov v pasti.

3.1.4.1. Iskanje podlubnikov na gostiteljskih rastlinah 

Podlubnike najlažje najdemo na napadenih (gostiteljskih) rastlinah. Na drevesu z znaki napada (sprememba barve krošnje, vhodne ali izletne odprtine na deblu, prisotnost črvine in pri iglavcih tudi iztekanje smole) se običajno pri floemofagnih vrstah odstrani skorja in se odrasli osebki (imagi) nabirajo neposredno iz rovnih sistemov. Tudi če so mladi osebki / imagi že izleteli, se v rovnih sistemih velikokrat najdejo ostanki mrtvih imagov. Pogosto tudi deli poškodovanih imagov zadostujejo za zanesljiv-o determinacijo vrste. Če so podlubniki pod skorjo v belih razvojnih fazah (jajčece, ličinka, nepigmentirana buba), je kose napadenega lesnega materiala priporočljivo odnesti v laboratorij, jih namestiti v insektarije in počakati na konec razvoja generacije. Tako dobimo na voljo odrasle osebke, ki jih lažje določimo, velikokrat pa so zraven tudi vrste, ki smo jih prej spregledali. Drugi načini iskanja podlubnikov na lesnatih rastlinah zajemajo nabiranje imagov iz izvotljenih mladih poganjkov, iz mest prezimovanja pod skorjo ali neposredno na napadenih drevesih pred ali med zavrtavanjem v debla ali veje. Zadnji način je primeren tudi za nabiranje ksilomicetofagnih vrst, kjer do imagov običajno lahko pridemo le tako, da razcepimo les in jih poberemo iz rovnih sistemov. Tako floemofagne kot ksilomicetofagne vrste lahko nabiramo tudi iz hlodovine, panjev, sečnih o_primeren vsak primerno svež kos lesa, ki ni bil (oziroma je bil le delno) obeljen. Vzorce podlubnikov lahko pridobimo tudi prek nastav, ki jih uporabljamo pri obvladovanju gospodarsko pomembnih podlubnikov: kontrolnih (ali lovnih) dreves, debel ali kupov vej. Nekatere vrste podlubnikov prezimujejo (tudi) v tleh, v bližini napadenih dreves. Metodo izkopavanja iz tal je v Sloveniji prvi uporabil Šlander (1958).

3.1.4.2. Metoda lovnih pasti

Sredi 80. let 20. stoletja so v Sloveniji gozdarji začeli uporabljati pasti, ki so temeljile na uporabi sintetičnih populacijskih feromonov podlubnikov. Najprej so bili na voljo pripravki Pheroprax® (za vrsto Ips typographus – osmerozobi lubadar), Chalcoprax® (za Pityogenes chalcographus – šesterozobi zvezdar) in Linoprax® (za Trypodendron lineatum – progasti lestvičar). Prvotne cevne pasti so kmalu zamenjale učinkovitejše ploščate režaste pasti znamke Theysohn®. Prvi strokovni članki o pasteh so se nanašali na njihovo učinkovitost oziroma na ulov ciljnih vrst (Cimperšek 1986, 1988). Pozneje je bilo opravljenih več raziskav, usmerjenih v analizo dodatnega ulova neciljnih vrst, zlasti drugih vrst podlubnikov in njihovih plenilcev (Pavlin 1991a, 1991b). Podobna raziskava je bila opravljena tudi na skladiščih lesa (Babuder s sod. 1996). Razvoj novih feromonov je omogočil tudi ulov oziroma popisovanje drugih vrst podlubnikov. Sistematični zoogeografski popis vrste Ips cembrae v severnem delu Slovenije je Pavlin (1997, 2001c) izvedel s pomočjo pasti in feromona Cemprax®. Pomemben vir za podatke o razširjenosti podlubnikov v Sloveniji je prispevala tudi podrobna analiza ulova iz križnih pasti, ki so bile namenjene monitoringu žagovinarjev (Cerambycidae: Monochamus), potencialnim vektorjem borove ogorčice (Bursaphelenchus xylophilus) (Jurc s sod. 2016). Raziskava je potekala v letih od 2007 do 2015 v gozdnih sestojih iglavcev, z uporabo različnih feromonov za vrsto Monochamus galloprovincialis, ki so vsebovali tudi kairomonske komponente v obliki mešanice različnih feromonov podlubnikov (Pavlin 2010b, Pavlin s sod. 2016c). Za ulov ksilomicetofagnih podlubnikov so primerne tudi pasti, opremljene z atraktanti v obliki alfa-pinena in etanola (Hauptman s sod. 2019a ). Uporaba lovnih pasti z različnimi atraktanti je omogočila popolnoma nov pogled na zoogeografijo posameznih vrst podlubnikov. Med vrstami, ki smo jih prvič našli v Sloveniji po letu 2000, je veliko takih (zlasti ksilomicetofagnih) vrst, ki smo jih našli le v pasteh in še nikoli na gostiteljskih rastlinah.

3.2. Prikazi podatkov

3.2.1. Zbiranje in obdelava podatkov v tabeli

Podatke iz različnih virov smo vnašali v Exelovo tabelo, ki je omogočila preglednost, zlasti poenotenje podatkov. Poleg latinskega imena vrste in avtorja je vsak vpis vseboval pokrajino, krajevno ime, koordinato zemljepisne dolžine (X), koordinato zemljepisne širine (Y), UTM-kvadrant, nadmorsko višino, gostiteljsko rastlino / tip pasti, napaden del rastline / vrsto feromona, ime avtorja, zbirko / literaturo in datum. Vpisani so vsi razpoložljivi podatki. Zlasti pri starejših najdbah lahko kakšen podatek manjka ali pa je vpisan z manjšo stopnjo natančnosti. Vsebina tabele je za vse vrste izpisana v obliki besedila za vsako vrsto v poglavju 4. REZULTATI.

Pokrajina: Delitev Slovenije na pokrajine in njihov vrstni red smo povzeli po starejših prispevkih Gradiva za favno hroščev Sloveniije, v katerih delitev temelji na geografski karti »Zemljevid Slovenske dežele in pokrajin« (Kozler in Knorr 1853) ter na karti Gabrovca, M.  in Rajšpa, V. (1998), objavljeni v knjigi Slovenija – pokrajine in ljudje, (str. 18-19), ki temelji na mejah avstrijskih dežel iz leta 1914. Posebej je obravnavana Bela krajina, prav tako tudi Ljubljana z okolico, katere meje niso zgodovinsko utemeljene.

Krajevno ime: Prvo krajevno ime se nanaša na ožje, drugo (če je zapisano) pa na širše ime najdišča. Prvo ime je izbrano iz Atlasa Slovenije v merilu 1:50.000, tretja izdaja, (Kos 1996). Vsebuje lahko različne geografske pojme. Izjemoma so v posameznih primerih dodana tudi ledinska imena ali imena lastnikov zemljišča. Posamezna najdišča, ki so razmeščena v bližini istega kraja in so medsebojno oddaljena vsaj 30 metrov, pa so lahko dodatno označena tudi s številkami. Krajevna imena so zapisana po 8. verziji Slovenskega pravopisa. Predlog »pri« ali vezaj se uporablja samo, kadar sta del uradnega imena kraja. Ob krajevnih imenih so občasno dodane tudi opombe, ki se nanašajo na ožjo lokacijo (npr. drevesnica).

Geografske koordinate: Geografske koordinate temeljijo na projekciji po referenčnem elipsoidu WGS84. Pri večini starejših lokacij so koordinate povzete iz tretje izdaje Atlasa Slovenije (Kos 1996), zaokrožene so na najbližjo minuto. Novejše lokacije so določene po spletnem Atlasu okolja in so zaokrožene na najbližjo sekundo. V primerih starejših lokacij, kjer se geografski pojem razteza nekaj 10 km daleč (Pohorje, Ljubljana …), so v oklepajih vpisane sredinske koordinate.

UTM-kvadrat: UTM-kvadranti so določeni na podlagi geografske dolžine in širine prek spletnega pretvornika koordinatnih sistemov. Pri približno določenih koordinatah so UTM kvadranti podani v oklepajih.

Nadmorska višina: V starejših podatkih je nadmorska višina določena prek kart ali prek barometrskih višinomerov. Nadmorske višine, označene s simbolom ~, so določene samo približno, z odstopanjem ± 50 m. Kadar se lahko nadmorska višina hitro spreminja (gore …) in je ni bilo možno zanesljivo določiti, jo nadomešča simbol *. V novejših podatkih je nadmorska višina običajno določena prek digitalnega Atlasa okolja in je bila odčitana hkrati z geografskimi koordinatami.

Gostiteljska rastlina / tip pasti: Vpisano je latinsko ime rastline, na kateri je bil nabran osebek. Z redkimi izjemami je to ime gostiteljske rastline. Imena smo povzemali po različnih izdajah botaničnega ključa Mala flora Slovenije (Martinčič s sod. 2007). V starejših podatkih je gostiteljska rastlina lahko vpisana samo kot rod, še pogosteje pa ta podatek v celoti manjka. Če osebek ni bil nabran na gostiteljski rastlini ali njenem delu, je bil ujet v past. Tipi pasti so različni, v besedilu so okrajšani. Okrajšava običajno temelji na okrajšanem imenu proizvajalca pasti.

Napaden del rastline / vrsta feromona: Pri večini novejših vpisov smo zabeležili tudi del napadene rastline in njegove dimenzije. Če je bil del rastline nepravilne oblike (npr. panj), je številka v cm povprečje meritve največje in najmanjše dimenzije. Okrajšava rs pomeni, da je bila vrsta določena izključno na podlagi opazovanja rovnega sistema. Pri rodu Crypturgus se uporablja okrajšava nrs, kar pomeni, da je bila vrsta najdena v rovnih sistemih, ki so izhajali iz rovnega sistema druge vrste, ki je v nadaljevanju navedena z latinskim imenom.

Podatki o avtorjih: Z okrajšavami so navedeni legatorji (l), opazovalci (o), določevalci (d), preimenovalci (r) in potrjevalci (v). Lahko gre za eno ali več oseb, katerih imena so okrajšana s prvo črko imena in prvima dvema črkama priimka (npr. MJu za Majo Jurc).

Zbirka / literatura: Kadar je bil podatek pridobljen iz zbirke (muzejske ali zasebne) ali pa iz  literature, je vir naveden. Oboje je okrajšano. Zbirke se začenjajo s črko c in se nadaljujejo z okrajšavo utemeljitelja zbirke ali inštitucije. Naveden je samo tisti vir, iz katerega je bil podatek dejansko povzet. Viri se začenjajo z okrajšavo lit., nadaljujejo z okrajšanim imenom avtorja in letnico objave (npr. lit.JTi1983).

Datum: Datum je naveden na koncu vsakega vnosa. Razlog so periodična nabiranja materiala na posameznih lokacijah (zlasti v pasteh), zato je najkrajši in najlažje berljiv način vpisa z datumi, naštetimi na koncu. V starejših podatkih je namesto dneva velikokrat vpisan samo mesec, npr. 8.1966. V redkejših primerih je na voljo samo leto. Če manjka tudi omemba letnice, je podatek opremljen z razvrstitvijo v tri obdobja: <1951 (do vključno 31. 12. 1950), 1951–2000 (od 1. 1. 1951‒31. 12. 2000) ali >2000 (od 1. 1. 2001). Obdobja smo določili na podlagi obdobja aktivnosti legatorjev in načina prepariranja.

Krajšanje vpisanih podatkov: Poleg datumov, vpisanih na koncu, smo obseg besedila skrajšali tudi z izpuščanjem enakih podatkov pri podobnih vpisih. Ko je uporabljen izraz »ibidem«, pomeni, da je vpis enak prejšnjemu, razlikuje se le del vpisa, ki sledi besedi »ibidem«. Po prvi spremembi se vpis nato nadaljuje do konca, tudi kadar se naslednji podatki ujemajo s predhodnim vpisom.

3.2.2. Razširjenost na palearktičnem območju, karte, fotografije, omembe v katalogih

Razširjenost na palearktičnem območju: Palearktik zajema Evropo, severno Afriko, zahodno Azijo, Sibirijo, sever Kitajske in Japonsko. Razširjenost v gradivu obravnavanih vrst v palearktiku je predstavljena po katalogu Löbl in Smetana (2011) s kraticami držav (glej poglavje 3.4.1). V primerih, ko prisotnost vrste v Sloveniji v katalogu ni bila navedena, je bila oznaka za Slovenijo (SL*) dodana naknadno.

Karte: Osnova za izdelavo kart razširjenosti podlubnikov je bila urejena excelova tabela z zgodovinskimi in recentnimi podatki. Na podlagi geografskih koordinat za vsak vpis je bila grafična predstavitev pripravljena s programom ArcGIS. Karte razširjenosti so izrisane za vse predstavljene vrste, na njih so oznake razdeljene v tri obdobja: <1951 (do vključno 31.12.1950), 1951–2000 (1.1.1951‒31.12.2000) ali >2000 (od 1.1.2001). Starejši, nepopolni podatki, ki ne navajajo krajevnega imena, v kartah niso prikazani.

Fotografije: Večina vrst je predstavljenih s fotografijo primerka dorzalno (od zgoraj) in lateralno (bočno), pri nekaterih vrstah so na voljo fotografije samičk in samčkov (OLYMPUS, EFI, PMS, Maja Jurc, 17.10.2004).