32.03. Scolytus laevis (Chapuis, 1869) GLADKI BELJAVAR
RAZŠIRJENOST
E: AU BU BY CR CT CZ DE EN FR GB GE GG GR HU IT LA LS NR NT PL SK SL SP ST SV SZ UK YU »Caukasus«
Slika 153: gladki beljavar Scolytus laevis, dorzalno, lateralno (Foto: Maja Jurc)
STAREJŠI KATALOGI IN KLJUČI – NAVEDBE IMENA
Grüne 1979: Scolytus laevis Chapuis, 1869; Freude, Harde, Lohse 1981: Scolytus laevis Chapuis; Titovšek 1988: S. laevis Chapuis; Pfeffer & Knížek 1993: S. laevis Chapuis, 1869; Pfeffer 1995: S. laevis Chapuis, 1869.
Slika 154: gladki beljavar Scolytus laevis, karta razširjenosti glede na zbrane zgodovinske in recentne podatke
EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI
Vrsto najdemo v srednji Evropi, na Balkanu, v južnem delu Skandinavije, Rusiji, Ukrajini in na Kavkazu. Vrsta v Sloveniji ni pogosta, odsotna je na SV delu države (slika 154). Gostitelji so pretežno Ulmus carpinifolia, Ulmus hollandica, U. laevis in U. elliptica, občasno Quercus robur, Tilia cordata, Alnus glutinosa, Pyrus spp. in Malus spp.. Pri najdiščih v Sloveniji gostitelji, z izjemo Ulmus glabra in Ostrya carpinifolia, večinoma niso zabeleženi. Je monogamna vrsta. Rovni sistem je enokrak vzdolžni, dolžina materinskega hodnika je 5‒6 cm. Naseljuje debla in debelejše veje. Dolžina adulta je 3,0‒4,5 mm. Na drugem sternitu nima zobčka, le majhno izboklinico (slika 153). Gladki beljavar pogosteje se pojavlja le v oslabljenih sestojih. Prenaša, tako kot vsi beljavarji spore gliv Ophiostoma ulmi in O. novo-ulmi, ki na brestu povzročata holandsko brestovo bolezen.