3.1. Izvor gradiva

Pri pripravi gradiva smo za obdobje med letoma 1763 in 2023 zbrali podatke iz nabiranja hroščev na terenu (večinoma neobjavljeni podatki avtorjev), entomoloških zbirk, literature in podatkovne baze.

3.1.1. Nabiranje hroščev na terenu

Več kot polovica zbranih podatkov v osrednjem delu Scopolie je rezultat terenskega zbiranja materiala avtorjev. Zbiranje podlubnikov na terenu poteka na dva osnovna načina:

1. prek nabiranja osebkov na gostiteljskih rastlinah, drugem lesnatem materialu ali v tleh;
2. z lovom v pasti.

3.1.1.1. Nabiranje podlubnikov na gostiteljskih rastlinah

Podlubnike najlažje naberemo na napadenih (gostiteljskih) rastlinah. Na drevesu z znaki napada (sprememba barve krošnje, vhodne ali izletne odprtine na deblu, prisotnost črvine in pri iglavcih tudi iztekanje smole) se običajno pri floemofagnih vrstah odstrani skorja in se imagi nabirajo neposredno iz rovnih sistemov. Tudi če so mladi hrošči že izleteli, se v rovnih sistemih velikokrat najdejo ostanki mrtvih imagov. Pogosto tudi deli poškodovanih hroščev zadostujejo za zanesljivo determinacijo vrste. Če so podlubniki pod skorjo v belih razvojnih fazah (jajčece, ličinka, nepigmentirana buba), je kose napadenega lesnega materiala priporočljivo odnesti v laboratorij, jih namestiti v insektarije in počakati na konec razvoja generacije. Tako dobimo na voljo odrasle osebke (image), ki jih lažje določimo, velikokrat pa so zraven tudi vrste, ki smo jih prej spregledali. Drugi načini nabiranja podlubnikov na lesnatih rastlinah zajemajo nabiranje hroščev iz izvotljenih mladih poganjkov, iz mest prezimovanja pod skorjo ali neposredno na napadenih drevesih pred ali med zavrtavanjem v debla ali veje. Zadnji način je primeren tudi za nabiranje ksilomicetofagnih vrst podlubnikov, kjer do imagov običajno lahko pridemo le tako, da razcepimo les in jih poberemo iz rovnih sistemov. Tako floemofagne kot ksilomicetofagne vrste podlubnikov lahko nabiramo tudi iz hlodovine, panjev, sečnih ostankov in gradbenega lesa. Za floemofagne vrste je za naselitev primeren vsak primerno svež kos lesa, ki ni bil (oziroma je bil le delno) obeljen. Vzorce podlubnikov lahko pridobimo tudi prek nastav, ki jih uporabljamo pri obvladovanju gospodarsko pomembnih podlubnikov: kontrolnih (ali lovnih) dreves, debel ali kupov. Nekatere vrste podlubnikov prezimujejo (tudi) v tleh, v bližini napadenih dreves. Prve podlubnike iz talnih vzorcev je v Sloveniji zbral Šlander (1958).

3.1.1.2. Lov podlubnikov v pasti

Sredi 80. let 20. stoletja so v Sloveniji gozdarji začeli uporabljati pasti, ki so temeljile na uporabi sintetičnih populacijskih feromonov podlubnikov. Najprej so bili na voljo pripravki Pheroprax® (za vrsto Ips typographus), Chalcoprax® (za Pityogenes chalcographus) in Linoprax® (za Trypodendron lineatum). Prvotne cevne pasti so kmalu zamenjale učinkovitejše ploščate režaste pasti znamke Theysohn®. Prvi strokovni članki o pasteh so se nanašali na njihovo učinkovitost oziroma na ulov ciljnih vrst (Cimperšek 1986, Cimperšek 1988). Pozneje je bilo opravljenih več raziskav, usmerjenih v analizo dodatnega ulova neciljnih vrst, zlasti drugih vrst podlubnikov in njihovih plenilcev (Pavlin 1991a, 1991b). Podobna raziskava je bila opravljena tudi na skladiščih lesa (Babuder s sod. 1996). Razvoj novih feromonov je omogočil tudi ulov oziroma popisovanje drugih vrst podlubnikov. Sistematični zoogeografski popis vrste Ips cembrae v severnem delu Slovenije je Pavlin (1997, 2001c) izvedel s pomočjo pasti in feromona Cemprax®. Pomemben vir za podatke o razširjenosti podlubnikov v Sloveniji je prispevala tudi podrobna analiza ulova iz križnih pasti, ki so bile namenjene monitoringu žagovinarjev (Cerambycidae: Monochamus), potencialnim vektorjem borove ogorčice (Bursaphelenchus xylophilus) (Jurc s sod. 2016). Raziskava je potekala v letih od 2007 do 2015 v gozdnih sestojih iglavcev, z uporabo različnih feromonov za vrsto Monochamus galloprovincialis, ki so vsebovali tudi kairomonske komponente v obliki mešanice različnih feromonov podlubnikov (Pavlin 2010b, Pavlin s sod. 2016c). Za ulov ksilomicetofagnih podlubnikov so primerne tudi pasti, opremljene z atraktanti v obliki alfa-pinena in etanola (Hauptman s sod. 2019a ). Uporaba lovnih pasti z različnimi atraktanti je omogočila popolnoma nov pogled na zoogeografijo posameznih vrst podlubnikov. Med vrstami, ki smo jih prvič našli v Sloveniji po letu 2000, je veliko takih (zlasti ksilomicetofagnih) vrst, ki smo jih našli le v pasteh, nikoli pa na gostiteljskih rastlinah.

3.1.2. Entomološke zbirke

Pregledali smo primerke podlubnikov in strženarjev v 11 entomoloških zbirkah, ki jih danes hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, v Biološkem Inštitutu Jovana Hadžija, SAZU, na Raziskovalni postaji Barje ter na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, in tri zbirke, ki so v zasebni hrambi zbirateljev. Prva je zgodovinska zbirka Josefa Staudacherja (1876–1945), Staudacherjeva entomološka zbirka (cJSD). Nastala je med obema vojnama na območju Slovenije (nekdanje Dravske banovine) in Dalmacije. Zbirka je sistematično urejena, hrošči so določeni. Obsega 40 entomoloških škatel (4.346 primerkov) metuljev (Lepidoptera) in 139 entomoloških škatel (okoli 100.000 primerkov) hroščev (Coleoptera).

Največ gradiva vsebuje Osrednja slovenska zbirka hroščev (Coleoptera), katere avtor je Savo Brelih (1927‒2012) (cCCS) (slika 1). V zbirko so vključene zbirke Antona Karla Vincenca Bianchija (1858‒1933) (cABi), dr. Evgena Jaegra (1892‒1959) (cEJe), Josefa Peyerja (??‒1940/45?) (cJPe) in Sava Breliha (1927‒2012) (cSBr). Zbirko hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, obsega 72.313 primerkov v 623 entomoloških škatlah.

Pregledana je bila tudi zbirka Josefa Stussinerja (cJSs), Stussinerjeva entomološka zbirka. Obsega 167 entomoloških škatel, okoli 40.844 primerkov, od tega 6.500 vrst hroščev (Coleoptera). Nastajala je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Primerki so večinoma iz Slovenije in Grčije. Hrošči v zbirki so determinirani in sistematično urejeni.

Gspanova zbirka hroščev (Coleoptera) (cAGs) je nastala v prvi polovici 20. stoletja na območju Slovenije, Balkanskega polotoka in palearktika. Njen avtor je Alfonz Gspan (1878‒1963). Zbirka obsega 293 entomoloških škatel in okoli 64.537 primerkov, hrani jo PMS. Zbirka je dobro urejena in obdelana. Je največja zbirka hroščev iz tega obdobja v Sloveniji.

Obdelali smo tudi zbirke dr. Boža Drovenika (cBDr), Vincenca Furlana (cVFu) ter Entomološko zbirko Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete UL (BFG). Zbirka hroščev (Coleoptera) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU (avtor: dr. Božo Drovenik, hranjenje PMS, obdobje nastajanja od leta 1920, leta 2017 jo je PMS prevzel od ZRC SAZU, zdaj je shranjena v Biološkem Inštitutu Jovana Hadžija, SAZU, Raziskovalna postaja Barje), obseg zbirke: 363 hroščarskih entomoloških škatel, 35 metuljarskih entomoloških škatel. Omenjena Furlanova entomološka zbirka (Vincenc Furlan, 1934‒2012) obsega 151 entomoloških škatel, ki vsebujejo stenice (Hemiptera), hrošče (Coleoptera) in metulje (Lepidoptera).

Pregledana je bila tudi vsebina zbirke podlubnikov, ki jo je prof. J. Titovšek iz BFG daroval Gozdarski fakulteti v Sarajevu (cŠFS).

Vse naštete zbirke (razen zbirk dr. Boža Drovenika (cBDr), Entomološke zbirke Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete UL (BFG) ter zbirke Gozdarske fakultete v Sarajevu (cŠFS)) danes hrani Prirodoslovni muzej Slovenije (Prirodoslovni muzej Slovenije, https://www.pms-lj.si/siraziskovanje-in-zbirke/zbirke/zbirke-nevretencarjev).

Številni primerki hroščev so tudi v zasebnih zbirkah. Lastniki zbirk so Andrej Kapla (cAKa), Alja Pirnat (cAPi) in Vladimir Kodrič (cVKo). Tudi te zbirke so pomemben vir podatkov za obravnavani poddružini.

3.1.3. Podatki o literaturi

Najpomembnejša dela za prikaz razvoja zgodovine favne pri nas so dela iz 18. in 19. stoletja. Obdobje pred letom 1900 zaznamuje relativno nejasna reprezentacija favne, saj je material iz večine takratnih entomoloških zbirk bodisi propadel, je nepopoln ali sploh ni etiketiran. Najpomembnejše delo 18. stoletja za favno žuželk tedanje Kranjske je delo Giovannija Antonia Scopolija iz leta 1763 Entomologia Carniolica (Scopoli 1763) (slika 2). Kljub razumljivim pomanjkljivostim pionirskega dela so Scopolijeva Entomologija in njene ilustracije monumentalen prispevek k poznavanju slovenske favne iz dobe evropske klasične zoogeografije. Še posebej je delo pomembno v svetovnem merilu pri študiju sistematike številnih vrst palearktičnih členonožcev.

Scopoli (1763) omenja rod Dremestes (Antenæ nodis tribus clavatæ = Tipalke vozlaste / kijaste na koncu). V okviru rodu navaja 13 vrst, večinoma rilčkarje. Rod Bostrichus ni omenjen (slika 3).

Če upoštevamo zgodovino taksonomskega dela na podlubnikih in strženarjih, in sicer da je prvih pet vrst družine Scolytidae, ki jih je poimenoval Linné (1758) in so bile uvrščene v njegov rod Dermestes, ter podatek, da je Geoffroy (1762) opisal rod Scolytus za vrsto S. scolytus in je prestavil Linejeve vrste v rod Bostrichus, lahko sklepamo, da se v delih Scopolija (1763, 1772) ne omenjajo podlubniki in strženarji (z imeni iz družin Scolytidae in Platypodidae).

Iz 19. in začetka 20. stoletja so najpomembnejša dela treh avtorjev: Moritza Siegla (1866), Karla Brancsika (1871) in Gilberta Fuchsa (1905).

3.1.4. Baza podatkov FloVegSi

Iz podatkovne zbirke FloVegSi (Favna, flora in vegetacija Slovenije, BIJH ZRC SAZU https://bijh.zrc-sazu.si/sl/zbirka/podatkovna-zbirka-flovegsi-favna-flora-in-vegetacija-slovenije-bijh-zrc-sazu) smo v našo bazo podlubnikov vnesli podatke za 10 vrst podlubnikov, ki so bili rezultat favnističnega popisa hroščev.

3.2. Geolociranje in prikaz podatkov

3.2.1. Zbiranje in obdelava podatkov v tabeli

Podatke iz različnih virov smo vnašali v Exelovo tabelo, ki obsega približno 11.489 vnosov, skupaj približno 172.350 podatkov. Tabela je omogočila preglednost, zlasti poenotenje podatkov. Poleg latinskega imena vrste in avtorja je tabela vsebovala pokrajino, krajevno ime, koordinato zemljepisne dolžine (X), koordinato zemljepisne širine (Y), UTM-kvadrant, nadmorsko višino, gostiteljsko rastlino / tip pasti, napaden del rastline / vrsto feromona, ime avtorja, zbirko / literaturo in datum. Vpisani so vsi razpoložljivi podatki. Zlasti pri starejših najdbah lahko kakšen podatek manjka ali pa je vpisan z manjšo stopnjo natančnosti. Vsebina tabele je pri vsaki vrsti v poglavju 4. REZULTATI prikazana v obliki besedila (Najdišča v Sloveniji).

Pokrajina: Delitev Slovenije na pokrajine in njihov vrstni red smo povzeli po starejših izdajah Scopolie, v katerih delitev temelji na geografski karti »Zemljevid Slovenske dežele in pokrajin« (Kozler & Knorr 1853) ter na karti M. Gabrovca in V. Rajšpa, objavljeni v knjigi Slovenija – pokrajine in ljudje (Mladinska knjiga, 1998, str. 18‒19.), ki temelji na mejah avstrijskih dežel iz leta 1914. Posebej je obravnavana Bela krajina, prav tako tudi Ljubljana z okolico, katere meje niso zgodovinsko utemeljene.

Krajevno ime: Prvo krajevno ime se nanaša na ožje, drugo (če je zapisano) pa na širše ime najdišča. Prvo ime je izbrano iz Atlasa Slovenije v merilu 1:50.000, 3. izdaja, Mladinska knjiga 1996. Vsebuje lahko različne geografske pojme. Izjemoma so v posameznih primerih dodana tudi ledinska imena ali imena lastnikov zemljišča. Posamezna najdišča, ki so razmeščena v bližini istega kraja in so medsebojno oddaljena vsaj 30 metrov, pa so označena tudi s številkami. Krajevna imena so zapisana po 8. verziji Slovenskega pravopisa. Predlog »pri« ali vezaj se uporablja samo, kadar sta del uradnega imena kraja. Ob krajevnih imenih so občasno dodane tudi opombe, ki se nanašajo na ožjo lokacijo (npr. drevesnica).

Geografske koordinate: Geografske koordinate temeljijo na projekciji po referenčnem elipsoidu WGS84. Pri večini starejših lokacij so koordinate povzete iz Atlasa Slovenije (1996, tretja izdaja) v merilu 1:50.000, zaokrožene so na najbližjo minuto. Novejše lokacije so določene po spletnem Atlasu okolja in so zaokrožene na najbližjo sekundo. V primerih starejših lokacij, kjer se geografski pojem razteza nekaj 10 km daleč (Pohorje, Ljubljana …), so v oklepajih vpisane sredinske koordinate.

UTM-kvadrant: UTM-kvadranti so določeni na podlagi geografske dolžine in širine prek spletnega pretvornika koordinatnih sistemov. Pri približno določenih koordinatah so UTM kvadranti podani v oklepajih.

Nadmorska višina: V starejših podatkih je nadmorska višina določena prek kart ali prek barometrskih višinomerov. Nadmorske višine, označene s simbolom   ̴, so določene samo približno, z odstopanjem ± 50 m. Kadar se lahko nadmorska višina hitro spreminja (gore …) in je ni bilo možno zanesljivo določiti, jo nadomešča simbol *. V novejših podatkih je nadmorska višina običajno določena prek digitalnega Atlasa okolja in je bila odčitana hkrati z geografskimi koordinatami.

Gostiteljska rastlina / tip pasti: Vpisano je latinsko ime rastline, na kateri je bil nabran osebek. Z redkimi izjemami je to ime gostiteljske rastline. Imena smo povzemali po različnih izdajah botaničnega ključa Mala flora Slovenije (Martinčič s sod. 2007). V starejših podatkih je gostiteljska rastlina lahko vpisana samo kot rod, še pogosteje pa ta podatek v celoti manjka. Če podlubnik ni bil nabran na gostiteljski rastlini ali njenem delu, je bil ujet v past. Tipi pasti so različni, v besedilu so okrajšani. Okrajšava običajno temelji na okrajšanem imenu proizvajalca pasti.

Napaden del rastline / vrsta feromona: Pri večini novejših vpisov smo zabeležili tudi del napadene rastline in njegove dimenzije. Če je bil del rastline nepravilne oblike (npr. panj), je številka v cm povprečje meritve največje in najmanjše dimenzije. Okrajšava rs pomeni, da je bila vrsta določena izključno na podlagi opazovanja rovnega sistema. Pri rodu Crypturgus se uporablja okrajšava nrs, kar pomeni, da je bila vrsta najdena v rovnih sistemih, ki so izhajali iz rovnega sistema druge vrste, ki je v nadaljevanju navedena z latinskim imenom.

Podatki o avtorjih: Z okrajšavami so navedeni legatorji (l), opazovalci (o), določevalci (d), preimenovalci (r) in potrjevalci (v). Lahko gre za eno ali več oseb, katerih imena so okrajšana s prvo črko imena in prvima dvema črkama priimka (npr. MJu za Majo Jurc).

Zbirka / literatura: Podatek mora biti pridobljen iz zbirke (muzejske ali zasebne) ali pa iz vira / literature. Oboje je okrajšano. Zbirke se začenjajo s črko c in se nadaljujejo z okrajšavo utemeljitelja zbirke ali inštitucije. Naveden je samo tisti vir, iz katerega je bil podatek dejansko povzet. Viri se začenjajo z okrajšavo lit., nadaljujejo z okrajšanim imenom avtorja in letnico objave (npr. lit.JTi1983).

Datum: Datum je naveden na koncu vsakega vnosa. Razlog so periodična nabiranja materiala na posameznih lokacijah (zlasti v pasteh), zato je najkrajši in najlažje berljiv način vpisa z datumi, naštetimi na koncu. V starejših podatkih je namesto dneva velikokrat vpisan samo mesec, npr. 8.1966. V redkejših primerih je na voljo samo leto. Če manjka tudi omemba letnice, je podatek opremljen z razvrstitvijo v tri obdobja: < 1951 (do vključno 31. 12. 1950), 1951–2000 (od 1. 1. 1951‒31. 12. 2000) ali >2000 (od 1. 1. 2001). Obdobja smo določili na podlagi obdobja aktivnosti legatorjev in načina prepariranja.

Krajšanje vpisanih podatkov: Poleg datumov, vpisanih na koncu, smo obseg besedila skrajšali tudi z izpuščanjem enakih podatkov pri podobnih vpisih. Ko je uporabljen izraz »ibidem«, pomeni, da je vpis enak prejšnjemu, razlikuje se le del vpisa, ki sledi besedi »ibidem«. Po prvi spremembi se vpis nato nadaljuje do konca, tudi kadar se naslednji podatki ujemajo s predhodnim vpisom.

3.2.2. Razširjenost na palearktičnem območju, karte, fotografija, omembe v katalogih

Razširjenost na palearktinem območju: Evropa, severna Afrika, zahodna Azija, Sibirija, sever Kitajske in Japonska (Löbl & Smetana 2011). Pri nekaterih vrstah manjka oznaka za Slovenijo (SL), čeprav naši podatki prisotnost vrste pri nas dokazujejo.

Karte: Pridobljene podatke smo prečistili, naredili skupen pregled zgodovinskih in recentnih podatkov ter jih grafično predstavili v programu ArcGIS. Za vsako vrsto smo izrisali karto razširjenosti. Na njih so podatki razdeljeni v tri obdobja: < 1951 (do vključno 31. 12. 1950), 1951–2000 (1. 1. 1951‒31. 12. 2000) ali >2000 (od 1. 1. 2001). Starejši, nepopolni podatki, ki ne navajajo krajevnega imena, v kartah niso prikazani.

Fotografije: Večina vrst je predstavljenih s fotografijo primerka dorzalno (od zgoraj) in lateralno (bočno), pri nekaterih vrstah so na voljo fotografije samičk in samčkov (OLYMPUS, EFI, PMS).

3.2.3. Komentarji o vrstah

Komentarji o vrstah vsebujejo: prisotnost v palearktiku, Evropi in Sloveniji, gostitelje omenjene v literaturi, gostitelje v Sloveniji, biološke značilnosti vrst (število generacij, čas rojenja, oblika rovnih sistemov), ki so povzete po literaturi in dopolnjene s podatki iz Slovenije. Pri nekaterih vrstah so v omejenem obsegu prikazane njihove morfološke značilnosti, ki pa ne zadoščajo za zanesljivo determinacijo vrste, kar tudi ni namen te publikacije. Pri vseh vrstah je navedena velikost adultov (razpon dolžine). Pri gospodarsko najpomembnejših vrstah so omenjeni tudi vrstno specifični faromoni, ki so osnova za izdelavo sintetičnih pripravkov za njihovo obvladovanje.