32.06. Scolytus pygmaeus (Fabricius, 1787) PRITLIKAVI BELJAVAR
RAZŠIRJENOST
E: AB AU BE BU CR CT CZ FI FR GB GE GG GR HU IT LT MC NL PL PT RO SK SL SP ST SV SZ UK YU
A: TR
STAREJŠI KATALOGI IN KLJUČI – NAVEDBE IMENA
Grüne 1979: Scolytus pygmaeus Fabricius, 1787; Freude, Harde, Lohse 1981: Scolytus pygmaeus Fabricius; Titovšek 1988: Scolytus pygmaeus (Fabricius); Pfeffer & Knížek 1993: S. pygmaeus (Fabricius, 1787); Pfeffer 1995: S. pygmaeus (Fabricius, 1787).
Slika 159: pritlikavi beljavar Scolytus pygmaeus, karta razširjenosti glede na zbrane zgodovinske in recentne podatke
EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI
Vrsta je razširjena v južni in srednji Evropi, v severnem Kavkazu, Ukrajini, Krimu in Turčiji. Vrsta je bila pri nas najdena v 70. letih 20. stoletja le na dveh lokacijah, na Razdrtem in v Črnučah (slika 159). Gostitelji so pretežno Ulmus carpinifolia, U. levis, U. glabra, izjemoma na Carpinus betulus, Fagus sylvatica, Prunus armenica, občasno tudi Olea europaea. V Sloveniji je bil najden samo na Ulmus minor. Razvije dve generaciji letno. Rovni sistem je enokrak (včasih dvokrak) vzdolžni, materinski rovi so kratki, dolgi 2‒5 cm. Dolžina adulta je 1,5‒2,5 mm. Tudi za pritlikavega beljavarja je potrjeno, da mladi hrošči prenašajo trose gliv Ophiostoma ulmi in O. novo-ulmi, ki povzročata holandsko brestovo bolezen.