31.01. Pityokteines curvidens (Germar, 1824) KRIVOZOBI JELKAR

EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI

Vrsta je razširjena v arealu jelke v srednji in južni Evropi, od Pirenejev do Kavkaza, na Korziki, Balkanu, Mali Aziji, Japonskem ter na afrotropskem in neotropskem območju. Siegel (1866) navaja, da je bila vrsta »na Kranjskem občasno pogostna, v jelkah«. V Sloveniji je vrsta pogosta povsod, kjer uspeva jelka, manjka na SV delu države (slika 144). Gostitelji so pretežno jelke: Abies alba, A. cephalonica, A. nordmanniana, A. borisii-regis, A. bornmülleriana, A. cilicica, A. firma in A. sachalinensis, redkeje Picea abies, P. orientalis, Larix decidua in Pinus sylvestris. Pri nas je najden izključno na A. alba. Številne najdbe v pasteh, nameščenih v čiste sestoje Pinus sylvestris (Brdo pri Kranju), so posledica učinkovitega privabljanja feromonov. Letno razvije dve generaciji, roji aprila in avgusta. Zalega na debelolubne dele drevesa. Rovni sistem je prečno zvezdast, število materinskih hodnikov je lahko različno, največkrat pa so štirje in oblikujejo obrnjeno črko »H«, s 4 materinskimi rovi (=dvojni dvokraki prečni sistem). Dolžina adultov je 2,5‒3,2 mm. Pokrovki na koncu strmo padata k zadnjemu sternitu. Samčki imajo na obeh obronkih koničnika po tri večje in po dva manjša zobčka. Prvi večji (suturalni) zobček je navpičen, drugi štrli nazaj in je ukrivljen navzdol, tretji pa je skoraj vodoraven. Med drugim in tretjim večjim zobčkom sta oba manjša zobčka. Samičke imajo na koničniku namesto zobčkov le majhne stožčaste izrastke, na čelu in prednjem delu vratnega ščita pa ščetko iz gostih, dolgih, rumenih dlačic (slika 143). Spolno zreli hrošči prezimujejo v deblih zdravih jelk, zato je vrsta hkrati sekundarna in primarna. Pri nas se pogosto pojavlja skupaj z jelovim zrnarjem (Cryphalus piceae) in predstavljata veliko nevarnost za jelove gozdove. Feromon: [S]-(-)-Ipsenol (Harring, Candace s sod. 1975; Harring, Candace 1978).