28.04. Ips duplicatus (Sahlberg, 1836) DVOJNOZOBI LUBADAR
RAZŠIRJENOST
E: AU BY CT CZ EN FI FR GE HU LA LT NR NT PL SL* SK SV
A: ES FE HEI JA JIL KZ LIA MG NC NMO SCH WS XIN
STAREJŠI KATALOGI IN KLJUČI – NAVEDBE IMENA
Grüne 1979: Ips duplicatus (Sahlberg, 1836); Freude, Harde, Lohse 1981: I. duplicatus (Sahlberg, 1836); Pfeffer & Knížek 1993: Ips duplicatus (Heer, 1836); Pfeffer 1995: I. duplicatus (Sahlberg, 1836).
Slika 118: dvojnozobi lubadar Ips duplicatus, karta razširjenosti glede na zbrane zgodovinske in recentne podatke
EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI
Evrazijska vrsta, prvotno prisotna v SV Evropi in severni Aziji. Pozneje se je razširila v več evropskih držav (Nemčija, Poljska, Češka, Slovaška, Avstrija in Madžarska) in v evropski del nekdanje Sovjetske zveze. V Sloveniji je bila vrsta leta 2020 najdena na več lokacijah na Gorenjskem, večinoma v okolici Kranja (slika 118). Gostitelji so Picea abies, P. ayanensis, P. obovata, redkeje Pinus sylvestris, P. cembra, P. sibirica, Abies spp. in Pseudotsuga menziesii. V Sloveniji so se vsi primerki ujeli v pasti s feromoni za dvojnozobega lubadarja ali osmerozobega lubadarja (I. typographus). Vrsta se običajno pojavlja skupaj z drugimi podlubniki, njena fenologija pa je podobna osmerozobemu lubadarju. Običajno razvije dve, v ugodnih razmerah tudi do štiri generacije letno. Rovni sistem je vzdolžen, z 1‒4 materinskimi hodniki. Z dolžino 2,8‒4,0 mm je krajši od rovnega sistema osmerozobega lubadarja, običajno je tudi temneje obarvan. Od štirih zobčkov na obronku koničnika 2. in 3. zobček izraščata iz skupne osnove, razdalja med njima pa je manjša kot med prvim (suturalnim) in drugim zobčkom. Dvojnozobi lubadar naseljuje zlasti višje dele debel in debelejše veje, le redko pa podrta drevesa. Gostota njegovih populacij je v Sloveniji relativno nizka, vendar bi se lahko v prihodnosti lokalno namnožili. Feromon: Ipsdienol (Bakke 1975).