09.03. Tomicus piniperda (Linnaeus, 1758) VELIKI POGANJKAR
RAZŠIRJENOST
E: AU BE BH BU BY CR CT CZ DE EN FI FR GB GE GR HU IR IT LA LS LT LU MC NL NR NT PL PT RO SK SL SP ST SV SZ UK YU
N: AG MO MR TU
A: ANH CY ES FE FUJ GAN GUI HEB HEI HEN HUB HUN IS JA JIA JIL JIX KZ LIA MG NC NMO QIN SC SCH SHA SHN SHX TAI TR WS YUN ZHE
NAR
ORR
Slika 44: veliki poganjkar Tomicus piniperda, dorzalno, lateralno (Foto: Maja Jurc)
STAREJŠI KATALOGI IN KLJUČI – NAVEDBE IMENA
Siegel 1866: Hylurgus piniperda Lin.; Grüne 1979: Blastophahus piniperda (Linné, 1758); Freude, Harde, Lohse 1981: Blastophahus piniperda Linné; Titovšek 1988: Blastophahus piniperda (Linné); Pfeffer & Knížek 1993: Tomicus piniperda (Linnaeus, 1758); Pfeffer 1995: Tomicus piniperda (Linné, 1758) (Myelophilus piniperda Eichhoff, 1881; Blastophahus piniperda Eichhoff, 1864).
Slika 45: veliki poganjkar Tomicus piniperda, karta razširjenosti glede na zbrane zgodovinske in recentne podatke
EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI
Vrsta hladnega podnebja, razširjena v evro-azijskih borovih gozdovih, v severni Afriki, na nearktičnem in orientalskem območju. Siegel (1866) navaja, da je bila vrsta »na Kranjskem pogostnejša, v borovcih«. Vrsta je polifag na kontinentalnih borih, predvsem na Pinus sylvestris in P. nigra, poročajo tudi o napadih na P. pinaster, manj pogosto pa na Pinus mugo, P. koraiensis, P. thunbergiana, P. strobus, P. heldreichii, P. cembra, P. densiflora, P. peuce in Larix decidua. V Sloveniji je vrsta prisotna v vseh pokrajinah (slika 45), naseljuje pa P. sylvestris, P. nigra in redkeje P. strobus. Na nekaj najdiščih na Primorskem in v slovenskem delu Istre, kjer je bila vrsta določena na podlagi rovnega sistema na P. nigra, gre morda za sorodno vrsto T. destruens. Dolbe vzdolžne, enokrake, do 16 cm dolge materinske rove, ki imajo zaradi poševnega vhodnega kanala lahko obliko pipe. Vhodna odprtina je običajno obdana s prstanom smole. Rovi ličink so zelo dolgi in se medsebojno lahko križajo. Adult meri v dolžino 3,5‒4,8 mm (slika 44). Od malega poganjkarja (T. minor) se jasno razlikuje po gladki »senčni brazdi« na koničniku. Je debelolubna vrsta, materinski rovi so v prsni višini in nižjih delih odraslih dreves. Podobno kot mali poganjkar, se veliki poganjkar zrelostno prehranjuje v strženu vejic v obrši. Vejice in poganjki se zato lomijo in jih pogosto najdemo pod drevesi. Je sekundarna in primarna vrsta.
GALERIJA SLIK
