09.01. Tomicus destruens (Wollaston, 1865) SREDOZEMSKI POGANJKAR
RAZŠIRJENOST
E: CR FR GR IT PT SL* SP ST UK
N: AG MR
A: CY IS TR
STAREJŠI KATALOGI IN KLJUČI – NAVEDBE IMENA
Pfeffer 1995: Tomicus destruens (Wollaston, 1865) (Hylurgus destruens Wollaston, 1865; Blastophagus destruens Lekander, 1971; B. piniperda Schedl, 1923); Vega & Hofstetter 2015.
Slika 41: sredozemski poganjkar Tomicus destruens, karta razširjenosti glede na zbrane zgodovinske in recentne podatke
EKOLOGIJA IN PRISOTNOST V SLOVENIJI
Kot termofilna vrsta je sredozemski poganjkar razširjen na osrednjem sredozemskem območju, na Portugalskem (Madeira), v severni Afriki in Aziji. Vrsta, ki je bila opisana že leta 1865, je bila dolgo pozabljena, zato so bile najdbe v sredozemskih deželah velikokrat napačno določene kot Tomicus pinipreda. Gostitelji so mediteranski bori: Pinus halepensis, P. pinaster, P. pinea, P. brutia, P. canariensis, P. radiata, redko tudi P. nigra. Pri nas je vrsta vezana izključno na Istro in primorski del Slovenije (slika 41), skoraj vse najdbe so rezultat ulova v pasteh. Poleg mediteranskih borovcev verjetno pri nas lokalno naseljuje tudi P. nigra. V srednjem in zgornjem delu debla in na debelih vejah dolbejo enokrake vzdolžne, 8‒10 cm dolge materinske rove. Rovi so pretežno v skorji in se le šibko zažirajo v beljavo. Na materinske rove se navezuje 60‒80 vijugastih larvalnih rovov. Podoben rovni sistem na kontinentalnih vrstah borov izdolbe veliki poganjkar (T. piniperda). Dolžina adultov znaša 4,0‒4,8 mm. Iz Italije poročajo, da je sredozemski poganjkar zelo pogost v gostih mediteranskih gozdovih, ki jih je prizadela suša, požar ali patogene glive korenin (Faccoli 2015). Večinoma razvoj poteka pozimi. Je sekundarna in zaradi zrelostnega prehranjevanja v strženih borovih vejic tudi primarna vrsta.
GALERIJA SLIK
